O ČLOVEKOLJUBJU
Marija: Oh, sploh ne vem, kje se me glava drži!
Zoja: Ali te morda lovi čas?
Marija: Ja, Zoja, napenjam možgane, pa nič. To je zame španska vas. Najraje bi vrgla kar puško v koruzo.
Zoja: (se smeji) Če bi jo imela, ha ha ha. Raje pobrskaj po svojih možganih.
Marija: Spet mi soliš pamet. Pa nehajva se igrati slepih miši. Raje mi pomagaj razvozlati pregovor.
Zoja: Seveda, z veseljem.
Marija: UF, pa se mi je odvalil kamen od srca. Pri slovi moram predstaviti pregovor KDOR HITRO DA, DVAKRAT DA.
Zoja: Ta pregovor pa je zame mala malica. Pomeni, da nekomu hitro priskočiš na pomoč, ko jo potrebuje in to je največ vredno.
Marija: Čakaj, a misliš človekoljubje?
Zoja: Ne… jaz govorim o humanitarnosti.
Marija: Raje zavihajva rokave in preveriva na Franu ali pa Frančku.
Zoja: (vzameta mobitel) Poglej, vidiš, da sem imela prav.
Piše, da je dobrodelnost tudi sopomenka za človekoljubje in humanitarnost.
Marija: Glej, glej še ena sopomenka. F-I-L-A-N-T-R-O-P-I-J-A – kar pomeni ljubezen do ljudi in pripravljenost pomagati jim.
Zoja: No, pa sva bili kos tvoji težavi. (se nasmejeta druga drugi)
Marija: Jutri učiteljica prav gotovo ne bo imela kislega obraza.
Zoja: Pa tudi sivih las ne bo imela zaradi tebe.
